RŠ KOMENTAR, 22. april 2002 |
||
Javna razprava, ki to ni Vstop Slovenije v Nato je bil že od samega začetka obravnavan kot nekaj samoumnevnega in pravzaprav nujnega. Naši politiki so namreč dosegli prepričljiv politični konsenz in zato samovoljno menili, da neka javna debata o tem vprašanju niti ni potrebna. Vsa dejstva glede Nata so bila takorekoč na dlani. Potem pa se je leta 1997 zgodil fiasko na madridskem vrhu, ko naša država ni bila med izbranimi povabljenci. To je bil velik šok za našo vlado, obenem pa tudi za medije in pa javnost nasploh. Naši oblastniki so karseda hitro 'skrpali skupaj' nekaj skisanih izjav, s katerimi so nas poskušali potolažiti, češ da Slovenija še naprej ostaja ena izmed poglavitnih kandidatk. Toda javnost in mediji so postali logično sumnjičavi in začeli pozorneje spremljati zgodbo o slovenskem približevanju Natu. In tako ni dolgo trajalo, da so se pojavili prvi, ki so začeli spraševati, zakaj naj bi Slovenija sploh postala članica Severnoatlantskega zavezništva. Vlada je nanje gledala kot na nekakšne krivoverce, pa čeprav so bila njihova vprašanja povsem legitimna. Komur spomin seže malo dlje, se bo zagotovo spomnil, kako odvečno je bilo naši vladi zagovarjati svoja stališča okoli vstopa Slovenije v Nato. »Ker da ne moremo ostati zunaj globalizacijskih, integracijskih tokov,« so skopo ponavljali naši vrli oblastniki in pri tem hitro dodali, da nas Nato potrebuje, saj izvažamo stabilnost v jugovzhodno Evropo. Toda če nas Nato že res tako zelo potrebuje, zakaj nas ni povabil v svoje vrste že v Madridu? Vladne nepremišljene besede so 'spočele' prve Nato skeptike. Kljub padanju podpore Natu, vlada še ni bila 'godna', da bi sprožila javno razpravo o tej zadevi. Zato je javnost odgovore na vprašanja iskala drugje, naprimer v medijih. Na dan so tako prihajale nekatere pikre podrobnosti glede vladne taktike o vključevanju Slovenijo v Nato. Kot naprimer nakup 30-ih hummerjev, ki so odlična terenska vozila, če imaš tundro ali puščavo. Ali pa nakup protizračnih raketnih sistemov Rolland 2, ki so bili že leta 1989 potrebni obnove in ki lahko operirajo zgolj v nižavju, nikakor pa ne v hriboviti Sloveniji. V nekaj pičlih letih je šlo Ministrstvo za obrambo skozi več afer kot Pamela Lee Anderson v celem življenju. Javno mnenje takšnih nesmiselnih in razsipniških potez vlade ni nagradilo. Karkoli drugače bi bilo seveda narobe. Nezaupanje do vladnih naložb v vojsko je posledično povzročilo škodo tudi javni naklonjenosti slovenske vključitve v Nato. Podpora je tako vsebolj drsela navzdol in na koncu nihala okoli kritičnih petdeset odstotkov. Kljub temu pa si je minister za obrambo, Grizold, privoščil izjavo, da v Sloveniji referendum o Natu ni potreben, saj naj bi bila politična kultura pač prenizka. Idiot... Potem pa je prišel 11. september in naša vlada je dobila povsem nov zagon pri oglaševanju Nata. Sedaj so nas oblastniki prepričevali, da moramo v Nato zaradi varnosti pred svetovnim terorizmom. Gospod presvitli zunanji minister Rupel je šel še korak dlje in si celo dovolil poseči po rasisističnih izjavah, kot je bila tista, da je treba po 11. septembru človeštvo deliti na civilizirane ljudi in one druge – barbare. Toda tudi te nadute in idiotske vladne mentalitete javno mnenje ni nagradilo. Podpora Natu je padala prav tako kot so padale bombe na afganistanske civiliste. Vlado so na realna tla prvič postavili neizpodbitni rezultati zadnje javnomnenjske raziskave Politbarometra, ki so tehnico prevesili v korist Nato skeptikov. Naši oblastniki so nenudoma izrazili zaskrbljenost nad nespametno slovensko rajo in se zavzeli za 'javno razpravo'. Tako je Nacionalna televizija Slovenije ponovno postala manipulativno vladno trobilo z enim samim scenarijem – Nato je kul, Nato macht frei! Takoj po objavi kritičnih javnomnenjskih rezultatov je na nacionalki gostoval visoki strokovni sodelavec washingtonskega sveta za mednarodne odnose, dr. Ronald Asmus. Ronald je simbolično pohvalil naša prizadevanja za vstop v Nato in dodal, da si mora slovenska vlada prizadevati za javno razpravo, saj naj bi bilo to predvsem lepo in prav. Vlada naj bi tako svojim državljanom zagotovila vse 'koristne' informacije, ki naj bi prepričale Nato skeptike, da živijo v temi. Naši oblastniki so Ronaldov poduk sprejeli z največjim odobravanjem. Medtem ko so bili novinarji Studia City opozorjeni, naj pripazijo malo na svoje goflje, je Nacionalna televizija začela 'novačiti' vse možne 'pronatovske face'. V oddaji Polnočni gost je pridigal Natov PR Jamie Shea, ki je Slovence podučil, da, ko si enkrat v Severnoatlantskem zavezništvu, lažje nadziraš dogodke v svoji okolici. Seveda, Jamie, ko bojo Hrvati naslednjič prepovedali našim cisternam, da 'furajo' nafto čez njihovo ozemlje, jih bomo 'stolkli' z bombami. Super ideja, Jamie, keep it on! Nekaj dni kasneje, v oddaji Aktualno, ki se je vedno zavzemala za soočenje mnenj v stilu pro et contra, sta tokrat nastopila le Grizold in Rupel. Tudi telefonske linije so 'zgleda' odpovedale tisti večer. Sta pa oba – pogojno rečeno – cenjena gosta v usta Nato skeptikov polagala – recimo temu – njihove proti argumente - in jih nato v miru razbijala na koščke v zgražanje vseh, ki prav dialog pojmujejo kot temelj zdrave komunikacije. Vsekakor je tudi zelo sramotno za oddajo Aktualno, da je na takšen grob način prekinila svojo tradicijo, ki je do zdaj temeljila na izmenjavi mnenj. Lovke vladne manipulacije pa segajo tudi izven Nacionalne televizije. Za lobiranje za vstop v Nato je bil aktiviran tudi sam predsednik države, Milan Kučan, ki se je v svojem enostranskem nagovoru prav tako poslužil nekaterih rasističnih opazk, kot je bila tista o 'severnoatlantski civilizaciji'. Toliko torej o predstavniku vseh Slovencev. Velja pa omeniti še Grizolda, ki se ni želel udeležiti okrogle mize na temo Nato, ki je bila na Fakulteti za družbene vede, v kolikor bi zraven sodelovali tudi predstavniki nevladne organizacije Neutro. Za konec je treba razumeti, da so bili naši sedanji oblastniki politično vzgojeni še v prejšnjem, komunističnem režimu in so – vse tako kaže – še vedno močno prežeti z nekdanjo mentaliteto. Manipuliranje javnega prostora in marginalizacija ideoloških nasprotnikov, namesto upoštevanja njihovih argumentov, to zgolj potrjuje. Zato je podoba nekih demokratičnih in civiliziranih vrednot, ki nam jih naši oblastniki vsiljujejo z vstopom Slovenije v Nato, popolnoma jalova in ne drži vode na niti enem mestu. Preberite tudi ostale komentarje:
|
||
|