RŠ KOMENTAR |
||
Aktivistični Iraški mirovniški tim S svojo vojno proti Iraku sta ‘kavbojski retardo’ Bush in njegov ‘britanski pudelj’ Tony vse bolj osamljena na mednarodnem političnem prizorišču. Njuna poslednja prizadevanja, da bi zaveznike prepričala v svoj prav, pa se nekako zdijo kot ponovno odkrivanje mrzle vode. In ker ‘nesreča’ nikoli ne pride sama, se jima je dokončno spridila še domača javnost. Tako Ameriko kot Veliko Britanijo so v zadnjem času zajele protivojne demonstracije, za katere je zgolj vprašanje časa, kdaj bodo dosegle temperaturo, primerljivo tisti izpred petintridesetih let, ki jo je izzvala vojna v Vietnamu. Medtem ko se od Londona do Washingtona vrstijo raznorazne mirovniške akcije in pobude, se je skupina angleških in ameriških aktivistov odločila za še posebej drzno in simbolično misijo. Aktivisti, ki so se poimenovali ‘Iraški mirovniški tim’, bodo v kratkem odpotovali v Irak, kjer bodo v primeru zavezniškega napada odigrali vlogo 'živega ščita', da bi tako zaščitili tamkajšnje civilno prebivalstvo. Drzni mirovniki se bodo med drugim vkampirali tudi ob vodovodnih obratih ter elektrarnah, da bi s tem preprečili zavezniško bombardiranje teh objektov. Znano je namreč, da so ameriški bombniki med Zalivsko vojno namerno in sistematično uničevali iraške vodovodne sisteme, kar je posledično najbolj prizadelo nedolžne civiliste, predvsem otroke, mlajše od pet let. Člani Iraškega mirovniškega tima se zavedajo, da bodo s svojo ekspedicijo v tej malopridni državi kršili statut mednarodnih sankcij, naperjenih zoper Bagdad, vendar jih to, kot zatrjujejo, ne bo odvrnilo od načrtovane misije. In to kljub temu, da bi se z vrnitvijo domov aktivisti lahko soočili s sodnim preganjanjem in celo z zapornimi kaznimi. Pripadnike Iraškega mirovniškega tima bo tako na poti v Bagdad spremljala predvsem misel znanega borca za črnske pravice, Martina Luthra Kinga, ki je nekoč povedal: »Naša moralna dolžnost je, da kršimo nemoralne zakone.« Glavno skrb mladih aktivistov pa seveda predstavlja misel na to, da bi v Iraku lahko izgubili svoja življenja. Matt Berr, enaindvajsetletni angleški študent, je odločenost, da bo premagal svoje strahove, povzel v naslednjih besedah: »Občutek, da bi lahko umrl v Iraku, vsekakor ni prijeten. Toda pomembno je izkazati solidarnost in bratstvo trpečemu narodu. Verjamem v svetost človeškega življenja, zato sem svojih zadnjih pet let posvetil borbi za človekove pravice. Ob morebitnem napadu na Irak bo trpelo na tisoče nedolžnih ljudi in tega ne morem mirno prenašati in dopuščati.« Kathy Kelly, koordinatorka ameriškega Iraškega mirovniškega tima, pa je dodala: »Vsi, ki bodo odšli v Irak, bodo morali biti pripravljeni reči, da so dobro živeli in da se zavedajo, da bi to lahko bilo zadnje leto njihovega življenja.« Aktivisti računajo, da bodo zbrali vsaj sto dobrovoljcev, v Iraku pa se bodo razdelili v skupine po deset. Sadamov režim je misiji Iraškega mirovniškega tima že dal svoj blagoslov. Najbolj absurdno pri vsej stvari pa je zagotovo to, da se ameriški in angleški mirovniki v bistvu niso spomnili nič novega. Prehitel jih je namreč že Sadam Hussein, ko je leta 1990 napadel Kuvajt. Iraška vojska je namreč zajela 1200 angleških državljanov in jih uporabila za živi ščit pred zavezniškimi bombniki na ključnih vojaških objektih. Po napornih pogajanjih so bili vsi talci izpuščeni, vendar jih je velika večina pretrpela globoke travme. Dva sta po vrnitvi domov naredila samomor. Tokrat gredo Sadamu stvari očitno bolj na roko. Nobenega dvoma ni, da bo iraški režim zahodne mirovnike predvsem izkoristil za lastno propagando. Bernard Jenkin, opozicijski sekretar za obrambo v angleškem parlamentu, je zato skupini aktivistov namenil precej ostre kritike. Citiramo: »Ti ljudje predstavljajo to, čemur so sovjetski komunisti rekli 'uporabni idioti'. V Iraku bodo zgolj služili propagandnim interesom zlobnega diktatorja.« Pobuda mladih aktivistov pa je medtem naletela na odobravanje pri angleškem parlamentarcu Georgu Gallowayu, ki se je zavzel za 'formiranje mednarodne mirovniške brigade prostovoljcev, ki bi odšli v Irak in pričali o dogajanjih vojne'. Galloway tako pričakuje, da se bodo Angleži množično odzvali pozivom Iraškega mirovniškega tima. Če tudi sami podpirate akcijo angleških in ameriških aktivistov in bi se jim nemara celo pridružili, se lahko s podrobnostmi seznanite na internetni strani: www.iraqpeaceteam.org . Na strani bodo redno objavljena tudi poročila in analize odnosov med Irakom in Združenimi državami Amerike. Kakorkoli že gledamo na misijo Iraškega mirovniškega tima, njihova odločenost, da zastavijo svoja telesa proti vojni mašineriji zavezniških sil, priča predvsem o poglabljajoči se krizi Busheve in Blairove militantne politike. Oba namreč svojo vojno proti Iraku že izgubljata na domačem terenu. Vse več in več je namreč ljudi, ki v zrak dvigajo svoje sredince in vpijejo: »Jebeš patriotizem, čas je za akcijo! Za zaključek naj navedemo še eno misel velikega črnskega voditelja, Martina Luthra Kinga, ki je dejal: »Prišel je čas, ko tišino smatramo za izdajo. Ta čas je zdaj.« O Iraškem mirovniškem timu in stališču Georga Gallowaya sta originalno poročala Sunday Telegraph in londonski Reuters. Preberite tudi ostale komentarje:
|
||
|